|
Poudariti želimo naše stališče, kar je tudi v skladu z načeli medicinske etike, da posredujemo podatke, ki zadevajo bolezensko stanje hospitaliziranih otrok, ki se zdravijo Klinične oddelku za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo samo staršem, njihovim pooblaščencem ali sodišču. Drugim osebam pa le s posebnim privoljenjem staršev.
Otroka Christiana Plohla, 10-mesečnega dojenčka, smo sprejeli v izredno kritičnem stanju v enoto za intenzivno terapijo Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo dne 10/1 1997 in je umrl dne 16/1 1997 zjutraj kljub vsem ukrepom intenzivnega zdravljenja.
Ker narava otrokove bolezni ni bila jasna in tudi nekatere okoliščine, preden je bil otrok sprejet v bolnišnico, ne, smo se tako kot je navada, posvetovali z Inštitutom za sodno medicino in skupaj smo ocenili, v skladu z zakonskimi pristojnostmi, da odstopa od obdukcije trupla ne more biti. Situacija, ki pri tem nastane, je za zdravnika in starše mučna. Da so bili starši s koreknostjo obravnavanja zadovoljni, pričajo osebne in pisne zahvale, ki smo jih prejeli od gospoda Plohla v dneh po otrokovi smrti. Spreminjajoče se izjave v časopisju in v prispevku na TV dnevniku dne 6/2-1997, katerim smo zdaj priča, so milo rečeno nenavadne, ker prenašajo težišče dogajanja ob otroku samo na problem obdukcije. Ni naš namen razlagati poteka bolezni in drugih okoliščin, ki so sedaj predmet preiskovalnega postopka in bodo tako ali drugače razjasnjene. Ostaja pa temeljno vprašanje, zakaj starši niso prinesli otroka v bolnišnico, ko bi mu lahko še pomagali.
Ob smrti otroka praviloma obvestimo otroški dispanzer, kamor otrok po svojem bivališču sodi, in to smo naredili ob smrti Chrisiana Plohla. Kakršnokoli podtikanje, da bi ocenjevali duševno zdravje matere, kar je izjavil gospod Plohl v TV tedniku, je lažno.
doc. dr. Janez primožič
za Strokovni kolegij Kliničnega oddelka za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo
|
