|
Zdravnikova pojasnjevalna dolžnost je urejena v zakonu o zdravstveni varnosti (Ur. List RS, št. 9/92), ki v 47. členu določa, da ima vsakdo pravico zvedeti za diagnozo svoje bolezni in za obseg, način, kakovost in predvideno trajanje zdravljenja ter pravic, da je, preden da soglasje za kakršen koli medicinski poseg, obveščen o vseh možnih metodah diagnosticiranja in zdravljenja ter njihovih posledicah in učinkih. Zakon v 45. členu tudi določa, da zdravniki opravljajo zdravstveno dejavnost v skladu s Kodeksom medicinske deontologije Slovenije (kodeks je sprejela skupščina Zdravniške zbornice Slovenije 12. Decembra 1992), ki v 17. členu določa, da mora zdravnik o načinu zdravljenja pridobiti privolitev bolnika oziroma zastopnika, potem ko so ga seznani o pomenu posega za ugotavljanje, zdravljenje in spremljanje njegove bolezni.
Pri starših otroka CPD in morda že na področju medicine se zastavlja vprašanje, do kakšne mere lahko prispeva postopek tipizacije neke rutine k preprečevanju tistih negativnih pojavov, ki imajo lahko za posledico odškodninsko ali celo kazensko odgovornost.
“Vedeti je treba, da pomanjkljiv pojasnitveni postopek ne predstavlja nič drugega kot medicinsko napako” (mag. Zlatko Dežman, PP 1/95-12. 1. ). Zato obremenjuje zdravnika v takšnem postopku le skrb, da da pacientu ustrezna pojasnila tam, kjer se mu zdijo izjave razumljive. Zakon o zdravstveni dejavnosti zdravniku ne priznava t. i. Terapevtskega privilegija (pravico zdravnika da sam odloči, v kolikšni meri bo bolnika ali njegovega pooblaščenca poučil oziroma seznanil z riziki, ki jih prinaša nameravani medicinski poseg oziroma obdukcija). Zato je razmišljanje o tem, kje je jabolko spora med zdravnikom in staršema, odveč. Zdravnik ni znal ali ni želel pojasniti, zakaj želi narediti obdukcijo takoj. Očitno medicinsko napako je moja družina plačala z javnomnenjsko eksekucijo, ki je ne privoščim nobenemu človeku!
Miran Plohl - Dornik,
žalujoči očka z družino
|
