|
Po vseh mogočih kritikah je bilo javnosti z vso resnostjo zagotovljeno, da bo izvedela za pravi vzrok otrokove smrti, ko bodo končane uradne preiskave oziroma preiskava. Vse kaže, da gre za zelo zapleten primer, saj tudi danes nihče ne zna in ne ve povedati, zakaj je Christian umrl.
Brez komisije - brez preiskave
Na ministrstvu za zdravstvo so potem, ko so se časniki na široko razpisali o primeru, odločili vmešati v zadevo s tem, da so napisali obvestilo za javnost. Najprej so pokritizirali novinarje in jim razložili, kakšno odgovornost da so si naprtili s poročanjem o zadevi, nato pa so na koncu pravičniško obljubili preiskavo, ki bo pojasnila okoliščine smrti desetmesečnega otroka. Ko smo poklicali na ministrstvo, da bi izvedeli, do kakšnih sklepov se je dokopala njegova komisija, smo v tajništvu novega ministra (preiskavo je napovedal še prejšnji minister) izvedeli, da taka komisija nikoli ni bila ustanovljena in da torej tudi ni bilo preiskave. Predstavnica za stike z javnostjo Anka Štrukelj - Fras pa nam je pojasnila, da je bila verjetno z obljubo (mimogrede, pod sporočilom za javnost je bila podpisana prav ona) mišljena uradna preiskava Uprave za notranje zadeve Ljubljana. Pojasnila je še, da je “tisti dodatek na koncu njenega sporočila za javnost, ki zadeva preiskavo, dodal tedanji minister dr. Voljč.”
Na ministrstvu zadeve torej niso raziskovali. Ugotovitve, kakršnekoli naj bi že bile, pa naj bi temeljile na dokončanem zapisniku po obdukciji. Januarja je prof. dr. Anton Dolenc, predstojnik Inštituta za sodno medicino pri Mf v Ljubljani, za javnost povedal, da bodo ugotovitve obdukcije znane v nekaj tednih. Poklicali smo tudi dr. Jožeta Balažica, tožilca Zdravniške zbornice Slovenije, zaposlenega prav na omenjenem inštitutu. Povedal je, da o tej zadevi ne ve nič, da pa bi po njegovem mnenju morala biti obdukcija že končana in zapisnik pripravljen. Ta postopek, tako je dejal, navadno traja dva, tri tedne, največ mesec dni. Prof. Dolenca na Inštitutu nismo dobili, njegova tajnica pa se tudi ni spomnila da bi bil ta zapisnik že narejen. Kaj se torej dogaja?
Brez obdukcijskega izvida
Naročnik obdukcije oziroma preiskave, ki dokaže in natančno določi vzrok smrti, je navadno klinika, na kateri je bolnik umrl. V tem primeru je to Klinični oddelek za otroško kirurgijo in intenzivno terapijo v KC. Izvedeli smo (sicer neuradno, vendar iz zanesljivega vira), da klinika obdukcijskega izvida še ni dobila, čeprav je minilo že toliko časa. In obdukcijskega izvida ni dobila niti Uprava za notranje zadeve Ljubljana, nam je povedal njen predstavnik za stike z javnostjo Marko Okorn.
Čeprav je sila nerodno o takih stvareh spraševali prizadete smo poklicali tudi starše. Miran Plohl - Dornik nam je povedal, da je od klinike zahteval dokumentacijo o zdravljenju sina C. in da so mu jo tudi poslali. Toda to so storili v dveh delih. Na končanem izvidu, zakaj je otrok umrl, piše “multiorganska odpoved”. Na listu, ki je ob smrti spremljal trupelce (ko je bilo še v prostorih KC in je čakalo na prevoz na Inštitut za sodno medicino), pa je bil naveden drug vzrok smrti: možganska smrt in pljučnica. To pomeni, da so starši dobili drugo dokumentacijo, ne pa fotokopijo originalne, vsaj kar zadeva dokument o vzroku smrti. Starša sta natančno pojasnila, kako sta se pogovarjala z zdravniki, ki so ju prepričevali, da je obdukcija nujna in kako sta od njih zahtevala tridnevni odlog. Najprej naj bi jima bilo obljubljeno, da je tri dni mogoče brez škode počakati (menda naj bi bilo rečeno, da lahko čakajo tudi pet dni), potem pa je bilo nenadoma treba obdukcijo opraviti takoj. Starša sta truplo svojega otroka videl a naslednjič šele na Žalah, ko je bil oblečen v mrtvaško oblačilo. Materi niso dovolili, da bi ga sama oblekla. Povedala sta še, da sta sina pokopavala klasično, da ni bil kremiran.
Kdo ima pravico do ključnega dokumenta
Žalujočim staršem obdukcijskega izvida seveda niso poslali in ga, tako domnevamo, verjetno tudi ne bodo. Na sodni medicini so namreč (v vodstvu) prepričani, da imajo pravico do tega dokumenta, kar velja tudi za vpogled vanj, damo tisti, ki so ga naročili in plačali (včasih pa celo tisti ne). Dr. Vojko Flis, predsednik prano-etično komisije v zdravniški zborniki Slovenije, pravi takole (citat je iz glasila zbornice Isis, april 1997): “Ne glede na morebitno ne povsem razrešeno pravno stanje v Sloveniji, ali sodi v zapuščino umrlega tudi njegova medicinska dokumentacija (njena vsebina!) in ali jo torej svojci dedujejo ali ne, pa ne more obstajati dvom, da lahko najbližji svojci umrlega izkažejo pravni interes do pravice vpogleda vsaj v nekatere medicinske podatke umrlega. Lahko gre tudi za upravičene ali neupravičene dvome svojcev, ali je bil umrli pravilno zdravljen, pa se prav zaradi dvomov pred vpogledom v določene medicinske podatke ni mogoče odločiti za ovadbo, kazenski pregon ali morebitno civilno pravdo. Če zdravnik v Sloveniji dedičem ali svojcem odkloni vpogled v medicinsko dokumentacijo umrlega, lahko ti nemudoma zahtevajo uresničitev te pravice v nepravdnem postopku.”
Zgodba je torej tako polna nejasnosti, da ni nič čudnega, če človeška domišljija ustvarja najbolj neverjetne zaplete. Če naj bi se uradni organi otresli vsakega dvoma o pravilnosti početja vseh vpletenih od dne, ko je bil CPD sprejet v bolnišnico, pa do tedaj, ko so ga na Žalah pokopali, in še potem, dokler niso mikroskopsko pregledali vsega kar je bilo pregledati treba, potem bo vse to tudi treba natančno razložiti. Če je nesporno res, da je dete umrlo zaradi pomanjkanja beljakovin, potem naj to tudi povedo in ustrezno ukrepajo. Če pa je malček preminil zaradi česa drugega in so starši pri vsem tem popolnoma nedolžni, so tisti, k so s prstom kazali nanje, dolžni vsaj priznanje in opravičilo. Komisije, ki nikoli niso bile imenovane, izvidi, zaklenjeni v predalih, in molk po javnem linču staršev vsekakor ne morejo pomeniti epiloga tako nesrečne zgodbe.
MILKA KRAPEŽ
|
