 |
Dr. Alojzij Šuštar je zagrebškemu teologu dr. Tomislavu Ivančiču odsvetoval predavanje, ki ga je vaš center pripravil v Domu španskih borcev. Ali to pomeni, da je Elis v kakršnem resnem teološkem sporu z rimskokatoliško cerkvijo?
Ivica Plohl Dornik: Elis ni v sporu s cerkvijo, ampak prav narobe, institucionalna cerkvena organizacija je očitno v sporu z nama. V kulturnem domu španski borcev pripravljava prireditve, ki tečejo pod naslovom Le življenje daje življenje. Na teh prireditvah evangeliziramo in razširjamo božjo besedo. Dr. Ivančič je želel nastopiti na tretji taki prireditvi. Sama sem ga poslušala na teološki fakulteti že leta 1988, ko je pripovedoval o svoji osebni pretekli izkušnji z Jezusom Kristusom, ko je hudo bolan in v veliki stiski doživel ozdravljenje in spreobrnjenje. Tudi sama sem bila takrat v veliki stiski in dr. Ivančič mi je pomagal do osvobajanja od zemeljskih iluzij in težav.
Da, ampak to, da ni predaval pri vas, je bilo nekaj zelo zemeljskega. Zakaj si je premislil?
Ivica Plohl Dornik: Za predavanje smo bili dogovorjeni. Zjutraj je prišel k nama. Mož mu je povedal, da je zapustil duhovniški poklic v okviru rimskokatoliške institucije, da pa je ostal duhovnik. Dr. Ivančič je rekel, da so to božja pota, da Bog že ve zakaj, in ni nič očital. Popoldne pa je zazvonil telefon in oglasil se je neki duhovnik, ki je Ivančiču rekel, naj nujno pokliče nadškofa Šuštarja, ker sva midva odpadnika in nima pri naju kaj iskati. Nekaj časa je okleval, potem pa poklical nadškofa. Šuštar mu je povedal, da je Miran duhovnik, ki se je izpisal iz rimokatoliške cerkve in da zato Ivančič kot predstavnik te institucije ne more nastopati na prireditvi, ki jo organizira Elis, duhovno pa vodi Miran.
Je dr. Ivančič komentiral ta nasvet?
Ivica Dornik Plohl: Dr. Ivančič je rekel, da bo predavanje odpovedal, meni pa, da naj ljudem, ki bodo prišli, povem, da je bil zadržan. Vendar nisem imela namena lagati v korist rimokatoliške cerkve, ker sem to enkrat že storila, da bi ščitila moža, pa me je potem pekla vest.Mene in otroka so v rimskokatoliški cerkvi obravnavali na skrajno grob način in kar naravnost sem mu povedala, da rimskokatoliški duhovniki obsojajo ljubezen, ker raje poslušajo zemeljsko cerkveno hierarhijo kot božjo besedo, sama pa sem član žive, duhovne cerkve in služim v tej Kristusovi cerkvi. Če sem prav razumel, je v ozadju tega spora dejstvo, da ste bili duhovnik, sedaj pa ste nekaj drugega.
Miran Plohl Dornik: Nisem več službeni duhovnik v tistih okvirih, ki jih postavlja rimskokatoliška cerkev, ker sem prekršil obljubo celibata.
Razumem. Prekršili ste božjo postavo . . . .
Miran Plohl Dornik: To ni božja postava, ampak človeška, ki je nastala v srednjem veku na podlagi čisto zemeljskih interesov.
Prav. Kaj je cerkev storila, ko so vas odkrili?
Miran Plohl Dornik: Niso me odkrili, ker nisem nič skrival. Ko sem izvedel, da je otrok na poti, sem ga sprejel. Po rojstvu sem otroka potrdil, mu dal svoje ime in podpisal papirje. Od takrat nisem več mogel delati tako, kot sem obljubil, da bom, ker sem res prekršil predpise in v okviru teh predpisov nisem več mogel delati. Če hrast posadite v majhno vazo, ga boste morali prej ali slej presaditi, ker bo sicer vaza počila. Ti predpisi so v meni počili in prostor sem dal človeškemu srcu. Sedaj se držim duhovnih zakonov, ne pa več predpisov cerkve, in se ne ukvarjam kar naprej z mislijo na to, kaj bodo rekli ljudje.
Pa je bila to vaša individualna odločitev ali ste šli skozi proceduro?
Milan Plohl Dornik: To je bila moja individualna odločitev. Rasel sem v rimskokatoliškem okolju. Najprej v družini, potem kot ministrant, tudi odločitev za duhovniški poklic je bila moja. V tem sem videl nekaj več kot v drugih poklicih in nisem veliko razmišljal o celibatu in drugih rečeh. Življenje je šlo čisto mimo mene, v bistvu sem samo študiral. Šele ko sem bil postavljen za duhovnika, so mi začeli zastavljati nekatera vprašanja. Z Ivico sva se srečala, ko sem bil že duhovnik in šele takrat se me je začelo duhovno življenje globlje dotikati. Ob njej sem spoznal, da ne morem biti rimo in katoliki.
Kako ste se med študijem s svojimi kolegi in predavatelji pogovorili o celibatu?
“V institucionalni cerkvi ni odpuščanja. Meni so rekli, da je greh ljubiti duhovnika. Ni greh ljubiti, greh je skrivati ljubezen. V cerkvi zatirajo Evo, pozabili so, da je Evin greh spran s Kristusovo smrtjo . . .”
Miran Plohl Dornik: O tem se bolj ali manj molči tako na fakulteti kot v samostanih. Sam nikoli nisem bil priča iskrenemu odkritemu pogovoru o tem vprašanju. Reševanje teh problemov je prepuščeno vsakemu posamezniku posebej.
Je celibat sprejet kot nekaj samoumevnega?
Miran Plohl Dornik: Če ne sprejmeš celibata ne moreš biti duhovnik. Pa vendar Biblija, 1 Timotej, 3. in 4. poglavje izrecno zapoveduje, da mora biti vsak predstojnik mož ene žene in poročen. 1. Timotej 4,1-5 pa izrecno da napoved odpada “ . . . ti bodo branili ženitev. . . “ Celibat je pravilo, ki so ga postavili ljudje, zato ga toliko duhovnikov tudi krši. Institucionalna cerkev potrebuje toliko zemeljskih pravil zato, ker sama krši veliko duhovnih pravil.
Vi pa ste prekršili eno temeljnih prepovedi svojega poklica. Kako je reagirala cerkev?
Miran Plohl Dornik: Rekli so mi, da se ne smem poročiti, ker potem zame ni več poti v samostan.
Jih je motila samo poroka?
Miran Plohl Dornik: Da. Preprosto so mi svetovali, naj z Ivico, sinom in njeno hčerko poskusim živeti kakšno leto, potem pa se še zmerom lahko vrnem v samostan.
Svetovali so vam ... kaj pravzaprav?
Miran Plohl Dornik: Rekli so mi, da si bom s poroko zaprl vse poti v samostan. Rekli so mi dobesedno, naj živim z njo kakšno leto na koruzi, če pa si potem premislim, se še vedno lahko vrnem k frančiškanom. Tako mi je bilo rečeno, tako sem razumel. Jaz pa sem rekel hvala lepa, poročil se bom in s tem sem si avtomatično zaprl pot nazaj v samostan, ker sem sklenil zakonsko zvezo. Celibat brez poroke prekrši veliko duhovnikov, pa so še naprej duhovniki, poroka pa to zapečati.
Cerkev je pragmatična. Odpusti greh, poroka pa je že prevelika zadrega.
Miran Plohl Dornik: Ne, ne. To je dokončno.
Ivica Plohl Dornik: Če se ne bi poročil, bi imel možnost priti nazaj kot skesan grešnik. Rekel bi pač, da ga je zemeljska žena pretentala, in bratje bi mu odpustili. Tako se je maja zgodilo na Bledu, ko je neka ženska zanosila z duhovnikom, ampak tam so poroko preprečili.
Se v Sloveniji duhovniki pogosto odločajo za poroko?
Miran Plohl Dornik: Ne. Za takšno odločitev je treba doživeti izjemno spoznanje in spreobrnitev srca, da ima človek dovolj moči. Cerkev ima nad duhovniki še vedno moč, ker moraš pač prositi za zakrament poroke, sicer si odpadnik in izvzet iz zveličanja.
Ste vi to storili?
Miran Plohl Dornik: 24. januarja letos sem provincialnemu definitoriju slovenske frančiškanske province poslal prošnjo za spregled od slovesnih zaobljub čistosti, uboštva in pokorščine, predvsem pokorščine in vrnitev v laiški stan ter spregled od celibata. Pojasnil sem, da se je rodil otrok, da se čutim odgovornega za njegovo vzgojo in da ne vidim možnosti, kako bo združil odgovorno očetovstvo z redovnim in duhovniškim življenjem. Od tedaj me nihče ni obiskal, nihče vprašal, kako živim, tudi odgovora nisem dobil nobenega. Ker se štiri mesece nihče ni ozrl name, jaz pa želim oznanjati evangelij zunaj institucionalne cerkve, sem se 14. aprila zato izpisal iz rimskokatoliške institucionalne cerkve.
Kako pa ste to naredili?
Miran Plohl Dornik: Stolnemu župnijskemu in mestnemu uradu sem poslal izpisnico iz institucije, iz podjetja. V njej sem napisal, da se v skladu s svojimi spoznanji in živo vero v Jezusa Kristusa ter njegovo živo Cerkev, kateri želim zvesto služiti v Jezusovem imenu, uradno izpisujem iz rimskokatoliške institucionalne cerkve in prosim, da moj zahtevek vnesejo v tamkajšnjo krstno knjigo.
Ta izpisnica me spominja na formulacije, s katerimi so pred leti izstopali iz partije. Ali to velja samo za duhovnike ali se lahko iz cerkve izpiše katerikoli kristjan?
Miran Plohl Dornik: Katerikoli kristjan se lahko izpiše, dovolj je napisati, da izstopaš iz rimskokatoliške cerkve. S tem nisi več član te zemeljske organizacije. Meni nihče ne more braniti, da stopim v cerkev in Gospoda prosim milosti. Toda zakramentov ne sprejemam več, ker je to obred in institucionalna tradicija, Gospod pa je živ tukaj in zdaj, v meni in v tebi. Mrtvi naj pokopujejo mrtve, pravi biblija. Večino maš pa živi duhovniki pojejo za mrtve. Redkokdaj se zgodi, da je maša za potrebe živih. Sedaj bodo imeli mašo za mrtve v Kočevskem Rogu. Mašo bi morali imeti za tiste, ki so to naredili, za živeče duše, da se bodo spreobrnili pokesali in dosegli večno življenje.
Ivica Plohl Dornik: Zato sva skupaj gradila Elis. Da bi božjo besedo, živo besedo, oznanjala živim ljudem. Miran je duhovnik po poklicu in svoj poklic opravlja svobodno, po svoji vesti. Freelance duhovnik se v tem prostoru sliši nekam nenavadno.
Kako sedaj definirate svoj poklic?
Miran Plohl Dornik: Jaz sem duhovnik in oznanjevalec vesele vesti. Ne poučujem več verouka, ker je poučevanje verouka izguba časa. To sem spoznal v dveh letih in pol poučevanja. Otroke učijo zgodbice, poznajo samo zgodbice, učijo jih rožnega venca, Jezus pa je živ, jaz se z njim pogovarjam tako kot sedaj z vami in grem z njim naprej. Ko sem spoznal, da je verouk samo pripovedovanje zgodbic, vera pa je življenje, se mi je zdelo, da moram z življenjem pokazati, kako je Biblija živa, da je Kristus živ, da ga ni več na križu. Kristus je v naših srcih, ne pa v zgodbicah.
Običajno duhovniško delo pa je nekaj drugega?
Miran Plohl Dornik: Vsakdanje duhovniško delo je utečeno. Poteka tako kot poslovanje med bančnim okencem. Usedi se za šalter, izpolni te in te formularje. Šest let sem študiral teologijo in postal kaplan pri frančiškanih. Rekli so mi: Toliko in toliko ur boš učil ta in ta verouk, te in te maše boš imel, toliko ur boš sedel v tej pisarni, pripravljal boš zaročence za poroke, pokopaval boš mrtve, krščeval novorojence, toliko in toliko na leto. Vse to sem opravljal kot svoje delo. Težko mi je o tem govoriti. To sem delal s srcem, ko pa sem spoznal, da je to tradicija, da pa ljudje od tega nimajo nič ali zelo malo, da v teh okvirih niti sebe niti ljudi ne morem spreobrniti, sem se odločil za drugo pot. Vprašal sem se zakaj, zakaj, zakaj. Zakaj to delam, ko pa vem, da to ni prav. S poroko sem se oddaljil poslušnosti cerkveni hierarhiji in ljudem v stiski razlagam živo besede evangelija vsak dan.
Razumem, zakaj vas Šuštar ne mara, Pascal vas tudi ne bi. Ali ni temelj vere prav v tem, da opravljaš obrede, ne da bi se vprašal, zakaj jih opravljaš?
Miran Plohl Dornik: Da. Poznam to misel. Jaz ne razsojam in ne bom sodil duhovnikov. Veliko je zelo dobrih duhovnikov, in hvala bogu, da so. Mislim, da je moje srce tempelj svetega Duha in da si človek v sebi gradi cerkev. V cerkvi, v kateri ni pravega odpuščanja, kjer mislijo, da imajo Boga samo v tabernaklju, da je Bog samo ko prideš v cerkev, v evharistiji, da ga ni izven rimskokatoliške institucije, da ga ni v ženi, v otrocih ali v množici na avtobusu, v taki cerkvi jaz nimam kaj delati.
Ivica Plohl Dornik: V institucionalni cerkvi ni odpuščanja. Meni so rekli, da je greh ljubiti duhovnika, ni greh ljubiti, greh je skrivati ljubezen. V cerkvi zatirajo Evo, pozabili so, da je Evin greh spran s Kristusovo smrtjo.
Kaj pa je Eva takega naredila?
Ivica Plohl Dornik: Zanje je Eva nekaj, česar se morajo izogibati, ker prinaša greh, nekaj, zaradi česar ne bodo prišli do Boga. Častijo Marijo, klanjajo se mrtvim, malikujejo mrtve svetnike, ne vidijo pa življenja v človeku.
Miran Plohl Dornik: Živega Kristusa vidijo v evharistiji, v oltarju, v hostiji, v vinu, v tabernaklju, tam vidijo Jezusa, čeprav Jezus uči: “Kdor sprejme kateregakoli od malih, sprejme mene.”
Ali ni tako, da če cerkvi vzamete te reči, ni več cerkev?
Miran Plohl Dornik: Vi poznate samo rimskokatoliško mašo. V rimskokatoliški instituciji je tako, da če se ti te reči ne zdijo pomembne, si v njihovih očeh heretik, odpadnik. V cerkvi sta dve vrsti zapovedi, zemeljske, cerkvene institucionalne zapovedi hierarhije in božje zapovedi. Jaz spoštujem samo božje zapovedi, zato sem za rimskokatoliško cerkev sedaj heretik.
Zakaj heretik?
Miran Plohl Dornik: Ker javno oznanjam Gospoda v kulturnem domu Španskih borcev, ker dajem starim prostorom novo vsebino, ker sem sprejel ženo in otroka, ker sva z ženo naredila program duhovnega prebujenja Ljubljane do leta 2000, ker želiva prinesti mir, spravo in ljubezen vsem ljudem.
Ivica Plohl Dornik: Prava grešnica sem za cerkev seveda jaz. Miran je bil krasen duhovnik, ki so ga imeli vsi radi, jaz pa sem v očeh drugih rimskokatoliških duhovnikov in vernikov pokvarjena ženska, ki ga je zapeljala in pognala v pekel. Dokler niso izvedeli za Mirana, so ELIS in moje delo cenili.
Ali bi slovenska beseda pridigar dovolj natančno označila vaše delo?
Miran Plohl Dornik: Da. Svoje delo razumem kot nujno potrebo današnjega časa, ki je šla mimo tradicionalne cerkve. Jezus je rekel, pojdite po vsem svetu in pridigajte mojo besedo, živite in govorite. Jaz sem se pokesal, prosil sem za odpuščanje grehov in sedaj skušam živeti v skladu z duhovnimi zakoni biblije.
Imate name organizirati svojo cerkev?
Miran Plohl Dornik: Ne, ne. Sploh ne. To je New Age, ki se ga tako bojijo. Boji se ga rimskokatoliška cerkev in vsaka druga cerkev. Midva dejansko delava New Age, toda v Jezusovem imenu, v duhu, brez zidov. Ko je Kristus rekel: “Podrl bom ta tempelj in ga v treh dneh na novo postavil,” je mislil na spreobrnjenje človeka. “Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi”, Matej, 18/20, tudi v kulturnem domu Španskih borcev. Oznanjevalni moment evangelija. To je ELIS.
Ivica Plohl Dornik: Najin namen je, da se ljudje združijo v imenu resnice, ljubezni, življenja, ne pa v imenu tega, da sodijo k jehovim pričam, v binkoštno ali v rimskokatoliško cerkev. Cilj ELISA je prikaz poti do popolnega zdravja in do miru ter sreče v sebi. Za vsako bolezen obstaja nek duhovni razlog. Ko človek neha kršiti duhovne zakone, stopi na pot popolnega ozdravljenja. ELIS kaže pot do duhovnih zakonov, ki jo mora vsak zase prehoditi.
Če ELIS ni cerkev, kaj potem je?
Ivica Plohl Dornik: Vsak človek je cerkev. Svojo cerkev, svoj tempelj ustvarjate s svojimi dejanji vsak dan.
Miran Plohl Dornik: Cerkev, ne kot zidovi, ampak cerkev kot človek, kot jaz v duhovnem prebujenju in spreminjanju. To kamnito srce, navezano na kamen, obuditi v življenje in mu dati meso.
Cerkvene avtoritete pa ne priznavate več?
Miran Plohl Dornik: Ne, ker ne delam v imenu papeža, ne delam v imenu svojega prejšnjega šefa, ampak v imenu Jezusa Kristusa. V cerkvi ni duhovne svobode ampak duhovni teror. Vse je jasno predpisano in vse, kar je predpisano, moraš narediti. Spomnijo te, da si se za to svobodno odločil. Seveda, saj si se moral svobodno odločiti za vse omejitve, ker je to edini način, da lahko opravljaš duhovniški poklic v rimskokatoliški cerkvi.
Ervin Hladnik-Milharčič
|
