JANA




		ZGODILO SE JE ČISTO BLIZU VAS (Jana, 4. februar 1997) V četrtek, šestnajstega januarja, je na pediatričnem oddelku kirurških strok Kliničnega centra v Ljubljani umrl desetmesečni dojenček, ki so ga bili šest dni prej shujšanega, pripeljali v bolnišnico.

Zadeva je ostala skrita dober teden dni, šele v petek, štiriindvajsetega, smo namreč v oddaji 24 ur, ki jo pripravlja komercialna POP TV, izvedeli, da je med nami živel otročiček, ki so ga njegovi starši, fanatični vegetarijanci, izstradali do smrti. Neposreden vzrok zanjo, smo pozneje lahko prebrali v skopih poročilih – zdravniki so bili, kot običajno, zelo zadržani, kajpada “v interesu umrlega pacienta in njegovih svojcev” naj bi bilo pomanjkanje beljakovin v organizmu, kar je povzročilo možganske in druge notranje krvavitve; otroka takrat, ko so ga pripeljali v bolnišnico, na žalost ni bilo več mogoče rešiti. Njegova mati, ki mi je v tistem kratkem času, ko je bil na svetu, zaradi svojih osebnih prepričanj, povzdignjenih na raven vere, odrekla celo mleko, je pozneje, ko je bil že mrtev, z enako gorečnostjo nasprotovala obdukciji. V pismu, ki ga je poslala Kliničnemu centru, naj bi bila namreč, smo prebrali, napisala, da “to angelsko bitje nikomur ni storilo nič slabega, zato naj ga ne režejo , ne mučijo in pustijo dostojno počivati”, potem pa še dostavila, da je sama “na duhovnem področju spoznala stvari, ki jih prej ni vedela in tudi ne razumela,” in da je “otrok ob rojstvu v maternici napisal knjigo Iz pekla v raj preko mene in je bil čista božja milost in ljubezen”. Krivde za njegovo smrt kajpada ni iskala v lastnem početju, ampak jo je naprtila “vsem ljudem” v Sloveniji, ki še niso ljubezen in ki še niso rekli Kristusu da”.

V teh krajih smo sicer že nekako vajeni, da v črnih kronikah domačih dnevnikov tako rekoč redno beremo o očetih, očimih, materah in njihovih ljubimcih, ki otroke, bojda rojene iz ljubezni za katere na bi skrbeli in jih vzgajali, sistematično klofutajo, brcajo, polivajo s kropom, pretepajo s pasom, davijo, obešajo, otipavajo in grobo posiljujejo (in so za vse to, če sploh so, nadvse milo v rokavicah kaznovani – sedemintridesetletnik, denimo, ki je začel spolno zlorabljati svojo pastorko, ko ji je bilo sedem let, nehal pa, ko jih je imela petnajst, je za to, ker ji je uničil življenje, dobil ušiva tri leta in dva meseca zapora), ni pa se še zgodilo, da bi kateri naših najmanjših postal žrtev prehrambene obsedenosti svojih staršev.

Brutalno pretepanje in sadistična posilstva seveda niso popolnoma ista stvar kot sistematičen stradež, obe početji – čeprav se prvi kažeta z modricami, opeklinami, zlomi, in hudimi psihičnimi posledicami, drugo pa v shujšanosti, kakršno poznamo s fotografij iz Biafre in Somalije – pa kljub temu nista brez podobnosti. Tudi do smrti izstradani otrok je, tako kot kateri od tistih, ki so jih pobesneli odrasli vrgli v radiator ali po stopnicah, umrl zaradi možganskih in drguih notranjih krvavitev; tudi njegovi starši so bili, ta kot tisti, ki verjamejo v vzgojno moč palice in brc, sveto prepričani, da delajo prav. Pretepači in posiljevalci se bodo morebiti še kdaj skesali; fanatična vegetarijanca pa bosta do smrti, predvidevamo, prepričana o svojem prav. Da privržencev prehranjevanja zgolj s sadjem in z zelenjavo, ki sta za tragedijo svojega otroka okrivila vse Slovence, ki še niso ljubezen in ki še niso rekli Kristusu da, pa karkoli na bi že to pomenilo, očitno niti najmanj ne peče vest. Najbrž se ne motimo kaj dosti, če predvidevamo, da bosta križarja še naprej bila bitko za svojo stvar, za svoj strogi vegetarijanski prav, za svojo (sprevrženo) vero; katera pa, lepo vas prosim, ne zahteva žrtev?

Čeprav je nesrečni dojenček, kot kaže, prva žrtev prehransko obsedenih staršev, ki oznanjajo svetu svojo vero samo-surovo-sadje-in-zelenjava (in imajo v tem ogromno privržencev – spomnite se samo lanskega pisnega bombardiranja fanatičark, ki so s tem načinom med drugim odganjale menstruacijo, po njihove bolezenski pojav), bi bilo najbrž kar prav, če ne bi samo z nasmehom gledali trenutnega razcveta najrazličnejših sekt in verovanj, ki svoje adepte uklepajo v vrsto nedumljivih, s pametjo skreganih in pogosto zelo krutih zapoved in prepovedi. Da: še posebej, če so njihovim eksperimentom na milost in nemilost prepuščeni tudi otroci. Lahko z njimi njihovi starši res storijo popolnoma vse, kar hočejo, pa čeprav v dobri veri?

Maja Lupša

Spoštovana g. Maja!

Kadar prispevek dokumentirate s fotografijo, Vas lepo prosim, da uporabite pravilno (resnično) fotodokumentacijo; da o temi in vsebini ne komentiram! In prosim, nehajte s svojimimi plehkimi in neutemeljenimi tračarijami v Jani zavajati slovenke in slovence!

Pa lep pozdrav!
Miran Plohl Dornik, dipl.teol.

Fotografije:
Arhiv Plohl Dornik - na tej spletni strani sem slike dodal, da si bo g. Maja L. lahko od bliže ogledala otroke...

Tožeča stranka: DORNIK PLOHL IVICA Ljubljana, Ziherlova 39,
ki jo zastopa:
Tožena stranka: 1. DELO REVIJE, D. D. Dunajska 5, Ljubljana
2. MAJA LUPŠA, zaposlena DELO REVIJE, D. D. Dunajska 5, Ljubljana

TOŽBA

Tožeča stranka je bila mati 10-mesečnega otroka Christijana, ki je umrl na Pediatrični kliniki v Ljubljani dne 16. 1. 1997. Le nekaj dni po smrti sina so se pričela v sredstvih javnega obveščanja širiti obtoževanja na račun tožeče stranke in njene družine. Večina časopisnih člankov je bila opremljena z imenom in priimkom matere in njene družine, kar nedvomno predstavlja hud poseg v zasebnost tožnice in njene družine in tudi kršitev kodeksa novinarjev, predvsem načela, da je njegova obveznost resnično neponarejeno obveščanje javnosti in da pri obveščanju javnosti s področja pravosodja upošteva, da ni nihče kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Z ravnanjem posameznih novinarjev je bila kršena nedotakljivost človekove osebnosti osebnega in družinskega življenja, kar je ob neznosnem trpljenju matere, ki ji je umrl otrok pri 10 mesecih povzročilo dodatno gorje. Družina tožeče stranke je bila šikanirana tudi po telefonu, oba še živa otroka nadlegovana s strani znancev in tudi povsem tujih ljudi. Trpljenje matere se je ob tem dodatnem trpljenju družine povečalo do meje, ko zaradi dogajanja v medijih dejansko ni bila več sposobna normalno funkcionirati, skrbeti za družino in predvsem za materialno plat življenja družine. Bolečina ob smrti otroka je po mednarodnih raziskavah najhujši stres, ki ga lahko doživi posameznik, v kolikor pa je hkrati v trenutkih, ko bi potreboval pomoč okolice, izpostavljen še dodatnim tožbam, postane to neznosno. Iz obdukcijskega poročila, objavljenega te dni, ko tožeča stranka vlaga tožbo je razvidno, da je mladoletni otrok umrl zaradi možganske krvavitve in ne zaradi podhranjenosti, ki bi bila vzrok nekakšnega fanatizma, kar se je očitalo materi.

Dne 4. 2. 1997 je bilo v reviji Jana, ki ga izdaja prvotožena stranka, objavljeno v uvodniku z naslovom “Zgodilo se je čisto blizu vas” in s podpisom drugotožene stranke: Njegova mati, ki mu je v tistem kratkem času, ko je bil na svetu zaradi svojih osebnih prepričanj, povzdignjenih na raven vere, odrekla celo mleko, je pozneje, ko je bil že mrtev, z enako gorečnostjo nasprotovala v obdukciji in nadalje je bil citiran odstavek iz pisma, poslanemu KC Ljubljana odlomek: “To angelsko bitje nikomur ni storilo nič slabega, zato naj ga ne režejo, ne mučijo in pustijo dostojno počivati...” Novinarka nadaljuje: “krivde za njegovo smrt kajpada ni iskala v lastnem početju, ampak jo je naprtila vsem ljudem v Sloveniji, ki še niso ljubezen in ki še niso rekli Kristusu da”... novinarka nadaljuje: “ni pa se še zgodilo, da bi kateri naših najmlajših postal žrtev prehrambene obsedenosti svojih staršev. Brutalno pretepanja in sadistična posilstva seveda niso popolnoma ista stvar, kot sistematičen stradež, obe početji čeprav se prvi kažeta z modricami, opeklinami, zlomi in hudimi psihičnimi posledicami, druga pa v shujšanosti, kakršno poznamo iz fotografij Biafre iz Somalije, pa kljub temu nista brez podobnosti. Tudi do smrti sestradani otrok je tako kot kateri od tistih, ki so jih pobesneli odrasli vrgli v radiator ali po stopnicah, umrl zaradi možganskih in drugih notranjih krvavitev, tudi njegovi starši so bili tako kot tisti, ki verjamejo v vzgojno moč palice in brc, sveto prepričani, da delajo prav. Pretepači in posiljevalci se bodo morebiti še kdaj skesali, fanatična vegetarijanca pa bosta do smrti, predvidevamo prepričana v svoje prav. Da - privrženca prehranjevanje zgolj s sadjem in zelenjavo, ki sta za tragedijo svojega otroka zakrivila vse Slovence, ki še niso ljubezen in ki še niso rekli Kristusu da, pa karkoli naj bi to že pomenilo, očitno niti najmanj ne peče vest. Najbrž se ne motimo kaj dosti, če predvidevamo, da bosta ta križarja še naprej bila bitko za svojo stvar, za svoj strogi vegetarijanski prav, za svojo sprevrženo vero; katera pa lepo vas prosim ne zahteva žrtev”. Novinarka zaključuje svoj prispevek s sledečim stavkom: “Da: še posebej, če so njihovim eksperimentom na milost in nemilost prepuščeni tudi otroci. Lahko z njimi njihovi starši res storijo popolnoma vse kar hočejo, pa čeprav v dobri veri?” Uvodnik je opremljen s fotografijo otroka, ki kaže na veliko revščino in brezup, s tem pa se skuša še toliko bolj ustvariti vtis, da tožnica za otroke ne skrbi. Fotografija umrlega C. tik pred smetjo kaže na srečen obraz in primerno oskrbljenost otroka in je torej objavljena fotografija poleg uvodnika tendeciozna in je povzročila dodatne bolečine toženi stranki.

Tožeča stranka je bila ob prebiranju uvodnika psihično zlomljena, saj ji novinarka ni namenila niti besede vzpodbude, kljub temu, da bi kot ženska in verjetno tudi kot mati, lahko vedela, kaj predstavlja izguba otroka sama po sebi, brez obtoževanj, da je za to smrt kriva mati in nje fanatizem. Novinarka je tudi objavila del pisma, ki ga je tožeča stranka pisala KC v Ljubljani, s tem, da to pismo brez dvoma ni bilo za javno objavo in je izražalo najintimnejša čustva tožeče stranke iz katerih je novinarka očitno potegnila zgolj zaključek, da je tožeča stranka fanatično obsedena in da povsem neutemeljeno namesto sebe, krivi za smrt sina, povsem druge ljudi. Norčevanje iz besed v tem pismu kaže na hudo kršitev kodeksa novinarske etike, z brez obzirno objavo začinjeno s ciničnimi zaključki pa je posegla v osebno življenje tožeče stranke in povzročilo hude duševne bolečine.

Ivica Plohl Dornik

Javno predstavitev internet strani o zadevi Christian Plohl Dornik © je uredil:
duhovnik, Miran Plohl Dornik samostojni kulturni ustvarjalec
Vodja projekta: “Mavrična Slovenija po letu 2000”
http://www.elis-center.com