|
Javnost je spet po skrivnih kanalih, izvedela da je otrok umrl, ker je bil nepravilno hranjen. Šlo naj bi za družino, kjer sta oče in mati stroga vegetarijanca, to pomeni, da ne uživata niti mleka, izdelkov iz mleka in jajc, mesa pa seveda sploh ne. Tako sta hranila tudi svojega otroka, ki pa mu, žal, ta hrana ni zadostovala in umrl.
Vsaj mleko bi moral dobiti
“Vegans vegetarijanci s najbolj strogi vegetarijanci, ki jedo samo sadje, zelenjavo, stročnice in oreščke. To je za odrasle dobro, vendar je treba piti tudi mleko. Tudi otrok dojenček, bi preživel ob traki prehrani, če bi mu dodajali mleko, ki je enako dobro. Brez tega pa seveda otrok ni mogel preživeti. Dete je v takem primeru nedohranjeno, pade mu še odpornost, občutljivo je za razne bolezni, zboli in umre.
Ljudje, ki se odločijo za makrobiotično hrano ali prehranjevanje, kot ga priporoča tradicionalna medicina, največkrat premalo o tem vedo. Površno si predstavljajo, da smejo jesti samo določeno vrsto živil, ob tem pa ne vedo, kaj morajo dodajati, da bodo ostali zdravi, sicer lahko zbolijo,” je povedal dr. Dragožist Pokorn, naš priznani nutricist. Strokovnjaki, ki se ukvarjajo z različnimi načini prehranjevanja in raziskujejo, kako to vpliva na človekovo zdravje pravijo, da je treba najprej poznati vsaj dve pravili: otroci so jin, torej naj bi jedli jang hrano (mleko, meso, jajca), vendar seveda tudi ne samo te. Odrasli ljudje pa so jang, kar zadeve obrne.
Ne vem zakaj, toda pri nas se tega večina ljudi, ki uživajo hrano po tradicionalni medicini, makrobiotično hrano, omenjenega pravila ne drži. Res pa je, da je način prehranjevanja dostikrat povezan z vero, filozofijo, ideologijo,” pravi dr. Pokorn. Krščanska vera, na primer, v svojih naukih vernikom ob petkih odsvetuje uživanje mesa, pridržki so le pri starih ljudeh, bolnikih in tudi otrocih. Takšen omilitve so obveljale šele v drugi polovici tega stoletja, prej pa je veljal petkov strogi post (tako kot na veliki petek, obletnico Kristusove smrti). Vendar ni tako kot pri vegetarijancih, kajti verniki lahko vedno uživajo ribe, ki jih strogi vegetarijanci zavračajo. Prehrana tibetantskih menihov je spet nekaj posebnega. Delaj Lama in njegovi menihi vsak dan najprej pojejo sveže surovo jajce.
Odrasel človek izbira sam in tudi pretirava sam
Odrasel človek se bo sam odločil, kaj bo jedel. Sam si bo naložil krožnik, tisto kar bo zaužil, pa če je to zdravo ali ne. Navadno vemo, kaj nam koristi in kaj nam škoduje. Večinoma ljudje vedo, da ni dobro uživati mastne, sladke, slane hrane in da je zdravo pojesti čimveč sadja, zelenjave in rib. Vedo tudi, da ne kaže pretiravati z vinom, žganjem ali pivom. Pa se vseeno včasih (dostikrat?) zgodi, da se človek pregreši zaradi enkratnega užitka, ki ga nudi tisto, kar se mu zdi dobro. Z otroki pa je drugače: dokler so zelo majhni, ko še ne hodijo, pojedo tisto, kar jim starši “vsilijo”, torej tisto, ker jim nesejo v usta. Ko mati preneha dojiti, začne svojega otroka hraniti tako, kot ji svetujejo v dispanzerju, kjer otroka vsak mesec pregledajo, kako napreduje. Najprej mu začne dodajati razne sadne kaše, pomešane z mlekom, z raznimi kosmiči, ves čas pa dobiva še vedno mleko, kakršnokoli že. Potem pa sčasoma postaja njegov jedilnik vedno bolj pester, pridruži se mu meso, tudi ribe, sveža zelenjava, vse, na kar se prebavila majhnega otroka počasi navajajo.
Tedaj se že lahko zgodi, da bo dete kakšno hrano zavrnilo, da se bo začelo zmrdovati. Starši navadno ugotovijo, če otroku kaj ne ustreza, in se temu pač prilagodijo. Ko pa otrok zraste, začne ustvarjati svoj lastni okus, poje, kar poje, se zgleduje po vrstnikih, dostikrat tudi po starših.
Nesmiselno je zdaj pripovedovati vse tiste zgodbe, ki jih verjetno vsi poznamo: kako starši otroka silijo, da jed mora pojesti, kako ne sme prej od mize, kako bo, če ne bo pojedel, ostala brez posladka ali celo večerje in podobno. To so pač nesmisli, ki so znani in ki, resnici na ljubo, marsikaterega otroka spravljajo v obup. Toda ali imajo starši pravico, da silijo otroka ali še bolje, lahko otroku odrečejo, čeprav bi bilo zanj dobro drugače?
Kdaj se oglasi država?
Žal naša zakonodaja z nobenih vzvodom ne posega v družinsko življenje, da bi preprečila tovrstno maltretiranje. Pravzaprav lahko starši s svojim otrokom počno vse, kar jih je volja. Država se bo oglasila šele tedaj, ko se bo zgodilo najhujše: ko bo otrok poškodovan ali pa ko bo umrl. Potem šele se začno preiskave, zasliševanja, spraševanja, skratka, navadno se zgodi, da pride na dan grozljiva resnica o hudem trpljenju otrok, pa naj bo to prepevanje, mučenje, spolno zlorabljanje ali pa neprimerno hranjenje otrok.
Pri otrokih in mladostnikih se ni mogoče igrati, kar zadeva prehrano. Že kratkotrajno pomanjkanje esencialnih in energetskih hranil zavre rast in razvoj. Že stari so vedeli, da sami lahko tudi stradajo, toda otroci pomanjkanja ne smejo trpeti, če naj odrastejo v zdrave ljudi. Tudi prof. dr. Dušanka Micetič Turk iz mariborske bolnišnice pravi naslednje:
“ukvarjali smo se z nekaj primeri, ko so matere začele svoje otroke prehranjevati samo vegetarijansko. Potem smo jim vendarle dopovedali, da otroci potrebujejo tudi beljakovine živalskega izvora.”
zdravniki pravijo, da so otroci, ki jih hranijo z vegetarijansko hrano, v času razvoja nekoliko manjši od otrok, ki se prehranjujejo za svoja leta normalno.
Vegetarijanski vrtec, ki ga ni bilo
Spomnimo se, da so v Ljubljani pred kakima dvema letoma hoteli odpreti vrtec s samo vegetarijansko prehrano, ker so tako želeli starši. Tedaj so hoteli pravzaprav vpeljati jedilnik, ki bi vključeval mleko, jajca in občasno ribe.
Vrtca s tako hrano potem v Ljubljani niso uredili, ker je razširjeni strokovni kolegij pediatrov ministru za zdravstvo predlagal, naj prepove uvajanje nemesne hrane v vrtce in šole.
Težave so tudi z nosečnostjo: marsikatera bodoča mamica se boji preveč zrediti in je manj, kot je nujno. Res je, da so včasih rekli, kako mora nosečnica jesti za dva, vendar je tudi res, da mora jesti vsaj za enega, če hoče plod ohranjati zdrav. Tudi tukaj je treba marsikdaj dolgo prepričevati.
Starševske pravice prevelike?
Ko smo pred časom v našem časniku zapisali, kakšne so pravice staršev otrok pri zdravljenju glede na veroizpoved, je prišlo na dan, da bi potrebovali zakon, ki bi dovoljeval začasen (lahko pa tudi stalen) odvzem skrbništva nad otroki. V marsikateri državi razvitega sveta je že dolgo uveljavljen inštitut prevzema skrbništva, s katerim država prepreči ali nadaljuje mučenje ali kakšno drugačno slabo ravnanje z otroki, ki se sami po pravi poti seveda ne morejo braniti. Če država ugotovi, da so se okoliščine spremenile, odvzem skrbništva prekliče, sicer pa pri njem vztraja, dokler je to za otroka dobro oziroma potrebno. Enako velja pri zdravljenju.
Staršem, za katere se pozneje izkaže, da so otroka sposobni roditi, ne pa vzgojiti, seveda nihče ne more prepovedati, da bi otroke vendarle imeli. Nadvse kruto pa je, da jim družba mirno dovoljuje, da delajo z njimi, kot da so njihov predmet, njihova last. Če bo nekdo v soseščini pretepal psa, se bodo oglasili iz društva proti mučenju živali. Če pa starši neusmiljeno butajo svoje otroke so navadno vsi tiho.
Javnost mora molčati
V KC nam zdravniki o smrti malega dečka niso hoteli kaj dosti povedati. S tem so zaščitili družino umrlega, ki bi bila v javnosti, če bi prišli podatki vendarle na dan, zanesljivo tarča hudega zgražanja. Dokler se mati in oče torej ne bosta odločila, da se o tem sme spregovoriti, mora javnost molčati, pravijo pravila. Samo onadva sta tista, ki lahko spregovorita. Glede na okoliščine in zakonodajo pa je vseeno pričakovati, da bo v primeru v javnosti še govora.
Preiskava še teče
Ubogega otroka so sprejeli na zdravljenje na pediatrični oddelek 10. januarja, a ga niso mogli več rešiti. Po besedah tiskovnega predstavnika UNZ je bil otrok ob sprejemu izsušen in shujšan. S sodno obdukcijo je bilo ugotovljeno, da je otrok umrl zaradi pomanjkanja beljakovin v organizmu, kar je povzročilo možganske krvavitve. Izvedeli smo, da je mati pokojnega dečka pisala prošnjo v KC, da trupelca ne bi obducirali. V svojem pismu med drugim pravi, da “to angelsko bitje ni nikomur nič slabega storilo, zato prosi, da ga ne režejo, ne mučijo in pustijo počivati dostojno.” Mati umrlega CPD pravi tudi, da je “na duhovnem področju spoznala nekaj stvari, ki jih prej ni vedela in tudi ne razumela, da zaradi verskih razlogov zahteva odstop od obdukcije, da je otrok ob rojstvu v maternici napisal knjigo Iz pekla v raj preko nje in je bil čista božja milost in ljubezen.” Potem pa še pravi, da je vzrok, da deteta ni več med živimi, “krivda vseh ljudi v Sloveniji, ki še niso rekli Kristusu da”.
Zdravniki v KC kljub temu pismu od obdukcije niso odstopili. Po zakonu namreč lahko to storijo, samo če je bila smrt pacienta v bolnišnici iz povsem nedvoumnih razlogov kot posledica dobro znane in diagnosticirane bolezni.
MILKA KRAPEŽ
|
