|
Tožeča stranka: DORNIK PLOHL IVICA, Ljubljana, Ziherlova 39,
ki jo zastopa:
Tožena stranka: 1. MOJCA KAUČIČ, zaposlena pri Slovenskih novicah, D.D.
Dunajska 5, Ljubljana
2. SLOVENSKE NOVICE, D. D. Dunajska 5, Ljubljana
TOŽBA
Tožeča stranka je bila mati 10-mesečnega otroka Christijana, ki je umrl na Pediatrični kliniki v Ljubljani dne 16. 1. 1997. Le nekaj dni po smrti sina so se pričela v sredstvih javnega obveščanja širiti obtoževanja na račun tožeče stranke in njene družine. Večina časopisnih člankov je bila opremljena z imenom in priimkom matere in njene družine, kar nedvomno predstavlja hud poseg v zasebnost tožnice in njene družine in tudi kršitev kodeksa novinarjev, predvsem načela, da je njegova obveznost resnično neponarejeno obveščanje javnosti in da pri obveščanju javnosti s področja pravosodja upošteva, da ni nihče kriv, dokler ni pravnomočno obsojen. Z ravnanjem posameznih novinarjev je bila kršena nedotakljivost človekove osebnosti osebnega in družinskega življenja, kar je ob neznosnem trpljenju matere, ki ji je umrl otrok pri 10 mesecih povzročilo dodatno gorje. Družina tožeče stranke je bila šikanirana tudi po telefonu, oba še živa otroka nadlegovana s strani znancev in tudi povsem tujih ljudi. Trpljenje matere se je ob tem dodatnem trpljenju družine povečalo do meje, ko zaradi dogajanja v medijih dejansko ni bila več sposobna normalno funkcionirati, skrbeti za družino in predvsem za materialno plat življenja družine. Bolečina ob smrti otroka je po mednarodnih raziskavah najhujši stres, ki ga lahko doživi posameznik, v kolikor pa je hkrati v trenutkih, ko bi potreboval pomoč okolice, izpostavljen še dodatnim tožbam, postane to neznosno. Iz obdukcijskega poročila, objavljenega te dni, ko tožeča stranka vlaga tožbo je razvidno, da je mladoletni otrok umrl zaradi možganske krvavitve in ne zaradi podhranjenosti, ki bi bila vzrok nekakšnega fanatizma, kar se je očitalo materi.
Dne 27. 1. 1997 je bil v časopisu Slovenske novice objavljen članek novinarke Mojce Kaučič, opremljen z velikim naslovom in fotografijo nekega trpečega dojenčka. Naslov objavljenega članka: “Dojenček umrl za vero staršev” je opremljen s podnaslovom “Pediatri v KC so zaman reševali življenje 10 mesečnega fantička, ki naj bi mu starši zaradi verskega prepričanja odrekali hrano živalskega izvora - zakoni, ki naj bi jih upoštevali starši, zame ne veljajo, naj bi zdravniku zabrusila njegova mati - kriminalisti raziskujejo primer in pripravljajo ovadbo”. Tisk in najava članka kažeta na senzacionalistično poročanje brez minimalnega upoštevanja standardov kodeksa novinarske etike in predstavljajo hudo kršitev ustavnih določil RS. Iz članka izhaja, da naj bi kriminalisti torej pripravljali ovadbo, kljub temu pa je novinarka nesrečno družino Plohl Dornik in mater že obsodila. V članku sledi: “Po kanalih je prišla vest, da naj bi umrl zaradi podhranjenosti, zanemarjenosti, zaradi tega, ker na bi se mati odločila, da sme uživati samo vegetarijansko hrano, morda njeno mleko, kravjega že ne”:. Nadalje naj bi prof. Dolenc izjavil, da bi moralo časopisje v interesu preostale družine in otrok zase zadržati imena ljudi, za katera ni povsem gotovo ali so duševno moteni ali ne. Nadalje je objavljeno, da naj bi novinarka pridobila informacije o tem, da naj bi bilo z materjo umrlega tudi sicer težave, saj naj bi imela do ljudi v ZD enak odnos, kot do prof. Dolenca.
Prav tako je v članku zaslediti tudi, da bodo kriminalisti ugotavljali: “kakšne poglede na prehrane, makro ali vegetarijansko, na vero in versko življenje, na boga in njegovo vlogo je otrokova mati imela in jih verjetno še ima. Večje vprašanje je, kako naj družba zavaruje starejša sinova iste družine, ki sta še vedno tako majhna, da morata živeti, kot pravijo starši in še ne vesta, da se da morda tudi drugače. Ko smo poslušali dr. Dolenca, je nekajkrat omenil zlorabo otrok in tudi to, kako je možno, da v civiliziranem slovenskem narodu pride do tako skrajnih odstopanj in s tem tako tragičnih dogodkov... vsa sedanja razmišljanja ne morejo omiliti dejstva, da je umrl 10-mesečni otrok - zaradi podhranjenosti, oz. pomanjkanja potrebnih hranilnih snovi, ker so starši menili, da jih ne potrebuje.. tudi v tem primeru je vprašanje, koliko se je smela po zakonu družba vtikati v to, kako sta starša ravnala in skrbela za svojega najmlajšega sina in oba starejša. Če se ni smela do zdaj, se bo lahko v prihodnje in skušala pomagati vsaj starejšima fantoma, od katerih še nobeden nima 10 let, kaj šele toliko da bi se boril za svoje pravice?”
Naslednjega dne je bilo ponovno objavljeno in z mastnim tiskom opremljen prispevek z naslovom “Stradež do smrti po materini ali višji sili”, ravno tako avtorice Mojce Kaučič. V tem članku je podnaslov: “10-mesečni fantek, ki naj bi v KC umrl zaradi izstradanosti, saj mu je mati odrekla prehrano živalskega izvora, naj ne bi imel niti izbranega osebnega zdravnika.” V tem članku novinarka nadalje brez občutka nadaljuje svojo tendeciozno pisarjenje prejšnjega dne, s tem, da ga seveda le zaostruje v smeri, da naj bi starši niti ne izbrali osebnega zdravnika otroku, nato pa nadaljuje: “ostaja tragično dejstvo, da zdravniki sumijo, da je deček umrl zaradi zlorabe podhranjenosti... za matere, ki imajo otroke ves čas okrog sebe, jih povsod vodijo in imajo veliko zunaj na svežem zraku, se ne da reči, da ne skrbijo zanje. Še vedno pa obstaja skrito tisto, kar se dogaja, ko za seboj zaprejo vhodna vrata svojega doma. Četudi naj bi šlo za duševno moteno osebo, še vedno ostaja tu oče, ki bi morda lahko jasneje presojal in vedel, da nekaj ni prav. Kdo ve, kaj se dogaja v takem domu, v kakršnem pride do take tragedijo in v katerem vlada prepričanje o svojem prav, oz. neke višje sile.”
Kaj pomeni prebrati tak članek, opremljen s kraticami družine, mu z izjavami prof. Dolenca skušati dati verodostojnost, materi, ki ji je umrl 10 mesečni otrok, s katerim je bila globoko povezana? V času, ko bi potrebovala sočutje in pomoč okolice, da bi prebrodila žalost, ki je bila posledica smrti njenega otroka, je bila izpostavljena napadom medijev in medijskemu linču. Ne samo, da jo je novinarka že obsodila zlorabe otrok, da je otrok umrl zaradi podhranjenosti, da je bil zanemarjen, da so mu starši zaradi verskih prepričanj odrekli možnost za življenje. S takšnim ravnanjem novinarke so kršene pravice tožeče stranke, ki jih zagotavlja Ustava RS, tendecioznost napisanega kaže na pomanjkanje vsakršne etike, ki skuša na račun osebne tragedije tožeče stranke dvigovati naklado časopisa in bo verjetno tudi navajala, da gre za t.i. rumeni tisk in da ji je torej dovoljeno. Tožeči stranki takšno pisanje ne more biti dovoljeno, pa naj jo vodijo še tako komercialni nameni in želja po dobičku. S takšnim pisanje je povzročila hude duševne bolečine tožeči stranki, katerih ne bo mogla omiliti niti odškodnina, ki jo tožeča stranka vtožuje. Tožeča stranka ima po Ustavi RS zagotovljene pravice do varstva zasebnosti do duševne celovitosti, do varstva osebnih podatkov, do varstva v vseh postopkih in do zagotovitve domneve nedolžnosti, do svobode izražanja oziroma izpovedovanja vere in drugih opredelitev, pravico da v skladu s svojim prepričanjem zagotavlja svojim otrokom versko in moralno vzgojo in podobno. Zato, da nekdo spoštuje ta načela, ni potrebno poznavanje ustavnih določil, temveč le malo občutka za soljudi, občutka kaj se sme in kaj ne in le nekaj morale in etike. Nič od tega ni mogoče zaslediti v tem članku, nasprotno, iz tega članka veje tudi grožnja, da je nesrečni materi potrebno odvzeti tudi druga dva otroka, ki naj bi bila na milost in nemilost izročena v oskrbo staršem, za katere je mogoče iz članka razbrati, da ni povsem gotovo ali so duševno moteni ali ne. Demokratizacija javnih medijev ne pomeni, da so novinarji povzdignjeni med ostalimi, da si lahko drznejo, smejo in da je to celo njihova dolžnost, da so v interesu ustvarjanja javnega mnenja pljuvajo in žalijo vsakogar. Takšno ravnanje novinarjev in konkretno prvotožene stranke, ne more biti v čast siceršnjim novinarskim krogom in kaže na pomanjkanje elementarnega spoznanja o tem, kaj se sme in kaj ne. Toženi stranki nista preverili navedb, ob tem ko je v članku moč zaslediti naj bi se pripravljala ovadba, saj novinarki postavlja samo še vprašanje ali je morebiti tožeča stranka duševno motena ali ne in težnja po tem, da se ji odvzameta otroka, ki nimata možnosti, da bi se borila za svoje pravice, torej ju je potrebno zaščititi. Tožeča stranka je dobra mati svojih otrok, najmlajšega sina Christijana, ki ga je rodila pri 40, si je želela, ga je ljubila in bila z njim najtesneje povezana. Bolečina ob izgubi najmlajšega otroka je bila neizmerna, uteho je tožeča stranka iskala v svojem verskem prepričanju. To pa ji je bilo odvzeto, nanjo se je zlil bes neprizadetih novinarjev, ki si ga ni mogoče razložiti drugače, kot s pomanjkanjem minimalnih moralnih standardov. Tendecioznost objavljenega članka kaže tudi fotografija, ki sugerira, da gre za otroka tožeče stranke, izraz otroka na fotografiji pa kaže, da naj bi bil otrok trpinčen.
Dokaz:
- fotokopija objavljenega članka in prva stran Slovenskih novic z dne 27. 1. 1997,
- zaslišanje strank.
II.
Tožeča stranka skladno z določili ZOR vtožuje odškodnino za pretrpljene duševne bolečine v višini 2,200.000,00 SIT s tem, da že sedaj pojasni, da ne gre za plačilo njenih duševnih bolečin, temveč zgolj za satisfakcijo, saj v njen ni niti najmanjše želje po maščevanju, še kakšno opravičilo s strani toženih strank pa ne bo izbrisalo mesecev duševnega trpljenja.
Dokaz:
- zaslišanje strank.
Prisiljena k tožbi, tožeča stranka.
PREDLAGA,
da naslovno sodišče dopusti in izvede predlagane dokaze ter izda naslednjo
SODBO
Toženi stranki sta solidarno dolžni plačati tožeči stranki 2,200.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje I.st. sodbe dalje do plačila, ter ji povrniti stroške pravnega postopka, prav tako z zak. zam. obrestmi od izdaje I. st. sodbe dalje do plačila, vse v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.
Tožeča stranka je samostojni kulturni delavec, zaradi tragedije v njeni družini, pa ni bila pridobitno sposobna, pred smrtjo Christijana pa je bila na porodniškem dopustu in je prejemala minimalno nadomestilo. Tožeča stranka vljudno
PROSI,
da jo sodišče oprosti plačila sodnih taks
Ljubljana, 5. 5. 1997 IVICA DORNIK PLOHL
|
